Psihična odvisnost
Zakaj so droge tako nevarne?Zakaj vsebuje izraz narkomanija besedo »manija«?
Zakaj rečemo »enkrat narkoman – vedno narkoman«?
Zakaj je oseba tolikokrat iskreno obljubila sebi, staršem, da bo pustila droge, vendar jih še nadalje uživa?
Odgovori na ta vprašanja so v glavnem simptomu bolezni – psihični odvisnosti. Delovanje droge je tako močno, da ga ni mogoče nadzorovati. Kadar se enkrat začuti »fleš« od heroina, je nemogoče potrpeti do naslednjega praznika, vikenda, rojstnega dne. Kako lepo bi bilo, če bi bil vedno praznik! Pod vplivom droge se v možganih sprošča tolikšna količina endorfinov, ki bi jo sicer človek v svojem življenju lahko začutil le enkrat ali dvakrat. Na primer športnik, ki je po dolgih letih napornega treniranja prišel do najpomembnejšega turnirja in zmagal, za zmago v tem boju pa je moral dati vse od sebe. V tem trenutku se počuti vsemogočnega, on je na vrhu, on zmore vse! Ali pa znanstvenik, ki je prebral nešteto knjig, zgradil svoje teorije, da bi izkusil nekaj novega, velikokrat je bil v zmoti, končno pa je le našel pravo rešitev, odkril skrivnost resnice. Z drogo pa boste za 10 evrov v dveh minutah dosegli eno in drugo. Čutili se boste kot zmagovalec, da ste zmožni premagati vse težave, da bi bili srečni.
Ali je lahko človek srečen le enkrat v letu dni?
Ali enkrat na mesec?
Ali enkrat na teden?
Ne. Sreče ni nikoli dovolj.
Ali je 10 evrov previsoka cena za srečo? Ali 20? Ali 100?
Zato človek ne premišljuje preveč in veselo kupuje zavitek sreče najprej enkrat na teden, nato dvakrat do trikrat na teden, nato pa vsak dan. Ne sluti, kolikšna bo na koncu cena te sreče. Običajno začne dva meseca po vsakodnevnem uživanju droge dojemati, da nekaj ni v redu. Občutki po zaužitju droge niso več tako intenzivni, čas njenega delovanja pa vse krajši, potreben je vse večji odmerek. V trenutkih, ko učinek droge popušča, se človek ne vrača v svoje običajno stanje, temveč postane negotov, potrt, depresiven, šibak. Tega se boji, to je neznosno. Zato tudi izgublja nadzor. Pripravljen je na kakršen koli način pobegniti od tega groznega stanja, od problemov in krivice. Droga zanj ni več velika sreča, postaja nuja, da bi sploh lahko kolikor toliko deloval. Odvisnost je vzpostavljena. Kaj bo storil človek, če mu odtegnejo vodo? Rečejo mu: ta voda je umazana, okužena, zastrupljena. Ve, da bo brez vode umrl v hudih mukah, ne zanima ga, kaj bo z njim po tem. Vodo potrebuje sedaj in zase se je pripravljen boriti . In prav na tej točki postaja človek narkoman. Nič ga ne zanima, jezen je, obdolžuje druge, laže, stalno nekam izginja. Ne skrbi zase, ostane brez službe, ni mu mar, kaj se dogaja v družini. Vsa njegova zavest in moč sta usmerjeni na dosego edinega cilja – priti do droge. Misli o drogah dominirajo v vrednostnem sistemu. Vse drugo je nepomembno. Zjutraj, še ne čisto buden, že kuje načrte, kako bo prišel do droge. Čez dan so te misli nenehno z njim in celo ko zaspi, sanja droge. Sami pacienti to stanje imenujejo »črv v glavi«, »krogla v glavi«, »lučka«. Ta psihična kriza je najmočnejša, kadar je droga odvisniku nedostopna, če ga starši zaklenejo ali je v zaporu oziroma v bolnišnici. Obstaja nekaj faz med zdravljenjem. Zaradi odsotnosti droge najprej reagira telo, fizična kriza zna biti zelo huda. Ko pa to mine, postane psihična potreba vse močnejša. Zaradi tega se je človek, ki je komaj prestal vse hudo, spet pripravljen vrniti k »belemu prahu«. Črv vrta. Zato je pri zdravljenju najpomembnejše zatreti to željo, to manijo, vrniti človeku nadzor nad samim seboj.
Kako doseči ta cilj? Običajni pogovori, zdravila, psihoterapija niso dovolj učinkoviti. Voljni mehanizmi so skaljeni, osebnost je spremenjena. Psiha je že postala »imuna« za kakršne koli besede, ne glede na to, kako modre so in pravilne. Nujno je z medicinsko pomočjo zatreti narkomanske nagone. V ta namen kombiniramo učinkovanje zdravil, aparatov in informacij. Z zdravili spravimo pacienta v stanje, v katerem je psiha bolj dojemljiva za nove informacije, cenzura narkomanske, patološke strani osebnosti pa postane šibkejša. Z aparaturo za avdio-vizualno stimulacijo kodiramo informacije v enostavne signale. Nato 4-6 ur z veliko hitrostjo oddajamo te signale. Pretok informacij je tolikšen, da jih zavest ne more kritično sprejemati, ne more izbirati: hočem-nočem, slišal sem za to, vse to že vem. Takih psiholoških ovir ni težko premagati. V tem postopku uporabljamo elemente hipnoze in nevrolingvističnega programiranja. Že po prvem postopku je razlika opazna. Pacient o drogi ne razmišlja tako pogosto. Če se že pojavijo take misli, so te kratkotrajne, mogoče jih je nadzorovati, niso obsesivne. Pojavljajo se zdrava zanimanja, sposobnost, da se pacient osredotoči na nekaj, kar ni povezano z drogo. Vračajo se čustva, samokritičnost. Po izjavah pacientov se želja po drogah v večini primerov že po prvem postopku zmanjša za 30-40%. Med zdravljenjem običajno izpeljemo tri take postopke. Hkrati s tem poteka tudi terapija s pomočjo aparatov, ki vplivajo na sproščanje endorfinov. Psihično stanje pacienta se stabilizira, ko se v možganih vzpostavi ravnovesje endorfinov. Spremembe razpoloženja in epizode živčne napetosti so manjše, zboljšuje se spanec, redkejše so sanje in more o drogah, pacient se zbuja spočit. Ko stabiliziramo psihično stanje pacienta, začnemo uvajati tudi tradicionalne elemente, kot so: skupinska in družinska skupinska psihoterapija; delo s pedagogom specialistom, izobraževanje, načrtovanje prihodnosti; joga, meditacija, holotropno dihanje in avtotrening omogočajo pacientu, ki okreva, da si povrne nadzor nad svojim psihičnim stanjem. Ob koncu zdravljenja s psihometričnimi lestvicami in testi ocenjujemo raven vznemirjenosti, depresije, želje po drogi, pripravljenost za odpust. Obvezna je farmakološka blokada z naltreksonom.
Rezultati zdravljenja. Tudi z najsodobnejšo tehnologijo ni mogoče ustvariti nove osebnosti. Ta proces je dolgotrajen in zahteva sodelovanje samega pacienta. V večini primerov je možno doseči stabilno psihično stanje in zmanjšati manično potrebo po drogi. Kakšen bo odnos pacienta do doseženih uspehov, ali se bo potrudil, da jih ohrani in začne novo življenje, ali pa bo ponovno vzpostavil stik z narkomani in ponovno vnašal v svojo zavest informacije, ki smo se jih trudili izbrisati, je stvar njegove izbire. Večkrat je po intenzivnem zdravljenju pacientu vsekakor potrebna izolacija v rehabilitacijskem centru ali preselitev v drug kraj. V takih primerih se o tem pogovorimo s pacientom in njegovimi svojci, poskušamo najti skupno rešitev, ki bi dala najboljši rezultat. V drugih primerih je s protokolom predvidena 12-mesečna faza ambulantnega zdravljenja, da bi ohranili, kar smo dosegli.